S tem okusom se lahko meri le še hrenovka s kranjskogorskega smučišča, ki sem jo prav tako pojedel z neverjetno strastjo in mi še danes zadiši prav na vsakem smučanju. Potem pa je znamenita klobasa postala izbrisana. V trgovinah porinjena v kot, v splošnem okusu pa razvrednotena v dobi novo odkritega kapitalizma in odkrivanja čarov vsega novega in tujega. Kar nekako sramovali smo se je, slavni zgodovini navkljub.

Če bi v zgodnjih devetdesetih kongresnim gostom ponujal v meniju kranjsko klobaso bi bil obsojen kot največji nepoznavalec kulinarike. Pa smo se v iskanju avtentičnosti preobjedli pršuta, rukole in karpačov in se po zaslugi prof. Bogataja in Hiše kulinarike Jezeršek spet začeli vračati h koreninam. Osebna prelomnica v mojem odnosu do kranjske klobase je bilo prvo ocenjevanje klobas pri Jezeršku, ki je kasneje pripeljalo do zaščite ene od naših kulinaričnih posebnosti leta 2008.

Za pogum, da se je Kranjska klobasa uveljavila na kongresnih sprejemih grejo vse čestitke ekipi družine Jezeršek. Na začetku sem njihove predloge za umestitev klobase v jedilnike jemal skeptično, pač v duhu okorelih vzorcev preteklosti. Danes pa jo ponujamo na zahtevnejših kongresnih dogodkih v različnih oblikah. Ponosno in v duhu trajnosti. Hitro so se pojavili sledilci in posnemovalci. Na letošnji Conventi je uspešno doživela in preživela svetovno kongresno premiero.

Pa še privatni namig. Če je le mogoče, jo z veseljem postrežem na domačih zabavah, postreženo v skladu s trenutnim navdihom in skuhano po navodilih Jureta Jezerška. Katera pa je najboljša, pa naj ostane moja privatna skrivnost.

Čakam še na svetovno prvenstvo klobas, ki ga bodo organizirali Jezerški in na katerem bo po mojem prepričljivo zmagala prav kranjska klobasa zaradi svoje kvalitete, izvirnosti in avtentičnosti.

Gorazd Čad